torek, 17. september 2013

                                                           DOMAČI 
                                                              KONJI

Domači konj
Posavski konj, slovenska avtohtona pasma
Posavski konj, slovenska avtohtona pasma
Ohranitveno stanje taksona
udomačen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Perissodactyla (lihoprsti kopitarji)
Družina: Equidae (konji)
Rod: Equus (konj)
Vrsta: E. caballus
Znanstveno ime
Equus caballus
Linnaeus, 1758

Konji na paši
Konj (znanstveno ime Equus caballus) je precej velik kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Samcu domačega konja pravimo žrebec, samici kobila, mladiču pa žrebe. Poni je po pravilih Mednarodne konjeniške zveze (Fédération Équestre Internationale - FEI) konj nižji od 148 cm (višina vihra) oz. podkovan nižji od 149 cm.[1]




UPORABA KONJA




Dolgo časa je imel in ponekod še ima pomembno vlogo v transportu, bodisi kot jahalna žival ali za vleko kočij in poštnih kočij, vozov, tramvajev in drugih prevoznih sredstev. Uporabljal se je tudi za oranje. Poleg tega je konjsko meso tudi del prehrane. Do srede dvajsetega stoletja so se konji pogosto uporabljali tudi v bojevanju; oborožene sile imajo še danes konjeniške enote, ki pa uporabljajo modernejša sredstva. Konje danes uporabljamo predvsem za šport in rekreacijo. V Sloveniji je najbolj popularno kasaštvo. Najboljši slovenski kasač pa je gotovo Jasin GL, ki je dosegel kar nekaj tudi mednarodnih zmag.
Konje lahko uporabljamo tudi v medicini oz. zdravilstvu za terapevtsko jahanje. Žimo, dolgo dlako z repa, se uporablja pri izdelavi godalnega loka.

JEŽA KONJA


Konji in poniji, ki so v jahalni šoli namenjeni za učence, morajo biti primerni in varni za izvajanje učnega programa. Uporaba konj mlajših od štirih let, je za namene jahalne šole nezakonita. Nekateri konji so lahko primerni za ježo že zelo mladi, nekateri pa zaradi temperamenta niso primerni za jahanje, tudi, če so starejši. Blag temperament in priljudna narava sta zelo pomembni lastnosti šolskih konj. Konje s prijaznim temperamentom se največkrat uporablja za ježo mlajših in neizkušenih jezdecev. Površini, namenjeni učenju ježe, pravimo jahališče ali maneža. Za vrhnjo plast v maneži se uporablja pesek ali blato, lahko pa tudi žaganje.

ŠPORTI


Najbolj razširjeni športi s konji so zagotovo dirke, v Sloveniji je razvito tudi kasaštvo. Olimpijske konjeniške discipline so dresura, preskakovanje zaprek in tridnevna disciplina (dresura, kros (cross-country) in preskakovanje ovir). Vse olimpijske discipline potekejo posamezno in ekipno, moški in ženske tekmujejo v isti kategoriji.[2]
Drugi znani športi s konji so še na primer rodeo, polo in zgodovinsko tudi lov na lisice (prepovedan v Angliji od 2004).

UDOMAČITEV KONJA

 Konja so udomačili v Aziji ~4000 let pred našim štetjem. Ugotovljena je bila velika variabilnost haplotipov mitohondrijske DNK pri kobilah in samo en haplotip kromosoma Y pri žrebcih. Ker se mtDNK deduje samo po maternalni liniji, kromosom Y pa po paternalni, se sklepa, da so ljudje v udomačevanje vključili večje število kobil kot žrebcev.[3]





Divji konji

Edina prava divja vrsta konja so mongolski divji konji ali konji przewalskega (znanstveno ime Equus przewalskii), v Evropi je divji konj ali tarpan izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega konja, pri kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.
Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje ampak bi bil pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.

Presnova

Konji so rastlinojede živali, vendar niso prežvekovalci, tako kot govedo in drobnica, čeprav imajo podobno prehrano. Imajo enodelen želodec in glede na velikost relativno dolga čreva. Pri prebavi celuloze jim pomaga mikrobna flora tankega črevesja. Hrane ne morejo izbljuvati, prebavne težave pogosto povzročijo koliko.[4]

Gibanje

Konj v galopu
Galop
Osnovni načini premikanja so hod, kas in galop (od najpočasnejšega do najhitrejšega). Hod je hoja ali korakanje, pri kasu se istočasno premikata diagonalna para nog, pri galopu pa so kopita v nekem trenutku vsa dvignjena od tal (glej film). Vsi se delijo dalje, tako ločimo zbrani, delovni, srednji in pojačani kas, glede na položaj jahača pa še pri lahki kas, pri katerem jahač v zraku prestreže vsak drugi korak, in sedeči kas, pri katerem vedno obsedi.[5]

Pasme


Srebrna griva (Rocky mountain pasma)
Kot pri mnogih udomačenih živalih, se pasme razlikujejo tako glede na uporabo kot po videzu. Številne barvne različice določajo različni geni, ki so vpleteni v sintezo in transport melanina. Isto barvo lahko povzroča več genov, gen STX17 povzroča sivenje praviloma črnih lipicancev, gen PMEL17, ki kodira transmembranski melanosomalni protein pa povzroča sivo ali srebrno barvo dolgih dlak grive in repa pri islandskem konju in nekaterih drugih pasmah.[6]

Slovenske pasme

Avtohtone slovenske pasme konj so lipicanec, posavski konj in slovenski hladnokrvni konj. Status tradicionalne pasme, torej tujerodne pasme, ki se je prilagodila na podnebne in druge pogoje v Sloveniji, pa ima ljutomerski kasač. Vzreja kasačev sega v leto 1884, pasma je nastala iz domačih konj in žrebcev ameriškega porekla.[7]



Druge pasme
Nekatere bolj znane pasme konj so arabci, haflingerji in islandski konji.




                                                                                                           LEA LEVA 7.A






Ni komentarjev:

Objavite komentar